Vsak dan na zobni površini prihaja do demineralizacije (odplavljanje mineralov s površine zoba) in remineralizacija sklenine (nalaganje mineralov na površino zoba). Vzrok za demineralizacijo so kisline, ki nastanejo pri presnovi sladkorjev in jih izločajo bakterije v zobnih oblogah. Minerali, kot so fluorid, kalcij ter fosfati, ki jih vnašamo v ustno votlino s hrano, ščetkanjem zob, spiranjem z ustnimi vodami, pa se nalagajo na zobno površino in povzročijo remineralizacijo. Ko proces demineralizacije prevlada nad mineralizacijo zobne sklenine, pride do zobne gnilobe.
Fluoridi pomagajo preprečevati zobno gnilobo na tri načine:
- z nalaganjem na zobno površino remineralizirajo zob,
- taka površina postane bistveno bolj odporna na zobno gnilobo,
- pri bakterijah v zobnih oblogah upočasnijo presnovo sladkorjev in s tem zmanjšajo tvorbo kislin.
V majhnih količinah se fluorid nahaja v hrani in v vodi (v državah, kjer fluorirajo vodo). Neposredno pa se ga lahko nanaša na zobe preko zobne paste in ustnih vod s fluorom.
Zobozdravnik nanaša fluoride v obliki gelov ali premazov. Ti vsebujejo bistveno višjo koncentracijo fluoridov, kot jih dobite z zobno pasto ali ustno vodo.
Fluoriranje zob je zaželeno v obdobju, ko je povečana možnost za nastanek zobne gnilobe: v otroštvu in puberteti ter pri starejših ljudeh. Koristi od fluoriranja bodo imele tudi osebe, ki imajo zaradi različnih vzrokov zmanjšano izločanje sline, parodontalni bolniki z izpostavljenimi zobnimi vratovi, osebe, ki imajo zelo razširjeno zobno gnilobo, ter osebe z zobnimi prevlekami, mostički, ostalimi protetičnimi in ortodontskimi nadomestki.
Pri otrocih do 16 leta in rizičnih skupinah se predlaga fluoriranje na vsakih 6 mesecev, pri odraslih pa se izvaja fluoriranje po vsaki higienski fazi, ko so odstranjene obloge, in je tudi učinek fluoriranja boljši.
