Z vzpostavitvijo ustrezne ustne higiene, s profesionalno odstranitvijo mehkih in trdih zobnih oblog ter ostalih mehanskih ovir, ki omogočajo zadrževanje zobnih oblog (previsne zalivke in robovi protetičnih nadomestkov) se gingivitis popolnoma pozdravi in ne pušča trajnih poškodb na obzobnih tkivih.
Pri parodontitisu pa pride poleg vnetja dlesni tudi do poškodbe obzobnih tkiv, ki so trajne in jih ne moremo več povrniti v prvotno normalno stanje. Ustni higienik je strokovnjak, ki pod nadzorom zobozdravnika zdravi paciente s parodontalno boleznijo.
Ko zobozdravnik postavi diagnozo parodontitisa, se zdravljenje prične z oralno-higiensko fazo. Namen začetnega zdravljenja je zmanjšati količino bakterijskih zobnih oblog, ki so glavni vzrok za nastanek parodontitisa, in s tem zmanjšati vnetje. V lokalni anesteziji s pomočjo ultrazvočnih inštrumentov odstranimo biofilm in trde zobne obloge s površine zoba nad dlesnijo in iz obzobnih žepov, z ročnimi inštrumenti pa površine korenin zagladimo (luščenje in glajenje korenin). Istočasno odstranimo vse mehanske ovire, ki so lahko vzrok za zadrževanje zobnih oblog. Paciente natančno poučimo o oralno-higienskih postopkih in tekom zdravljenja tudi spremljamo njihovo pravilno izvajanje.
Dva do tri mesece po začetnem zdravljenju opravimo kontrolni pregled. Če kljub predhodnim postopkom vnetje vztraja, sledi druga, kirurška faza zdravljenja, s katero zmanjšamo ali odstranimo obzobne žepe in s tem vzpostavimo pogoje za dosledno izvajanje ustne higiene. Pacienti z nezadostno in nepravilno ustno higieno niso primerni za kirurški poseg.
Med kirurškim posegom, ki poteka v lokalni anesteziji, dlesen odmaknemo od zobne korenine, s površine korenine mehanično odstranimo bakterijski biofilm, zobni kamen, odmrli cement, obzobni žep pa nekoliko zmanjšamo. Včasih tudi preoblikujemo kost, na površino korenin ali v kostne žepe pa lahko vstavimo snovi, s katerimi skušamo ponovno vzpostaviti povezavo zoba z obzobnimi tkivi in doseči delno obnovo kosti.
Tri mesece po kirurškem zdravljenju se opravi kontrolni pregled. Izmerimo globine sondiranja in ocenimo aktivnost vnetja, ki se kaže s krvavitvijo pri sondiranju. Tudi po kirurškem zdravljenju običajno ostanejo ob posameznih zobeh še vedno plitki obzobni žepi, zato sledi vzdrževalno zdravljenje. Namen tega pa je na mestih s povečano globino sondiranja z ustrezno pogostim odstranjevanjem bakterijskega biofilma preprečevati ponovitev vnetnega procesa in s tem nadaljnjo razgradnjo obzobnih tkiv. To je treba izvajati doživljensko na tri do šest mesecev.
